Že kar lep čas poteka šolanje na daljavo. Verjetno nihče ni pričakoval, da bodo te razmere trajale tako dolgo, a na pouk v drugačnih razmerah smo se in učenci in učitelji kar dobro navadili. Kaj pa se dogaja z našo šolo? Zagotovo ji je dolgčas. O tem, kako se ta počuti, o čem razmišlja in kaj počne, so se razpisali učenci 6. razreda.
Kaj počne šola v času koronavirusa?
Opisal bom šolo v času koronavirusa.
Gospa šola je zelo razočarana, ker ni učencev. Pogreša jih tako močno, da se je odločila, da bo kar obiskala najbližjega učenca. Na skrivaj je hotela vstopiti, a ji ni uspelo, saj je seveda prevelika. Zato se je razočarana odločila, da gre nazaj domov ter si pripravi kosilo. Pojedla ga je v tišini in se spet spomnila, kako lepo je slišati glasove in smeh učencev. Mogoče pa jutri že pridejo! Ampak ne, to se ne bo tako kmalu uresničilo. Strah jo je, da bo pozabila, kako je učencem ime … Je pa takoj pomislila, da zdaj, ko je tako prazna, ne bo razmetana.
Gaber Gregor
Šola pripoveduje
Smeh. Kaj je že to? Kričanje. Kaj je že to? Tekanje po hodniku. Kje so vsi?
Le kaj se dogaja? Kam so šli vsi učenci, učitelji, kuharice, hišnik? Nikogar ni. In to že cele štiri tedne. Tako zelo mi je dolgčas, le zvonec tu pa tam zvoni. Bom pa vseeno pokukala malo po učilnicah.
Dober dan, matematična učilnica! Kaj počneš? Vse je tako tiho, stoli so na mizah, vse je pospravljeno, tabla je pobrisana. Ojoj, kako je dolgočasno!
Grem pogledat še v druge prostore. Tudi učilnica za slovenščino je prazna, ne slišim nobene pesmi, nobene pravljice. Oh, kako jih že pogrešam!
Kaj pa počne učilnica za geografijo? Dober dan, zemljevidi, vam je kaj dolgčas? Vse je tiho, nobenega odgovora. Še zemljevidi se nočejo pogovarjati.
Hitro odhitim še do telovadnice. Spet nikjer nikogar. Žoge in goli samevajo.
Mogoče pa so učenci v jedilnici. Že tečem, že tečem tja. Spet nikogar! Joj, kako sem žalostna in osamljena. Ta koronavirus je čisto pokvaril moje razpoloženje. Pogrešam kričanje, tekanje po hodnikih, pogrešam učence.
Le kaj naj storim? Ne preostane mi drugega, kot da čakam, da ta virus preženejo sončni žarki in da se učenci spet vrnejo nazaj v šolo.
Jakob Planinc
Šola pripoveduje
Joj, sama sem že štiri tedne! Mi je dolgčas?
Ja, na urniku je predvsem veliko dolgočasenja … Veliko se igram s pripomočki za šport. Prosim, ne povejte tega učitelju!
Sicer pa, kako preživljam dneve? Zjutraj se zbudim, nekaj časa posvetim športu, potem se sprehodim čez nove učilnice in si predstavljam, da sem stroga učiteljica, v knjižnici si izberem kakšno knjigo in berem. S pomočjo spletnih tečajev se učim celo španščino. Privoščim si tudi kosilo in kakšno kopel. Zvečer me kar hitro napade zaspanost in čas je za počitek.
Nekako se pač moram znajti in preživeti ta čas. Upam, da bo karantena hitro mimo in da spet zaživim na polno!
Kaja Kukovič
Šola pripoveduje
Zadnji mesec mi je zelo dolgčas, saj zaradi koronavirusa ni pouka in sem tu popolnoma sama. Ko sem slišala, da me bodo zaprli, sem bila zmedena. Mene pač ne morejo zapreti, saj sem – šola! Zaprta sem lahko le med počitnicami. In tako sem ostala sama brez učencev in učiteljev.
Table so čiste, hodniki prazni, v telovadnici ne slišim žog, nihče ne piše naloge, nihče ne klepeta med poukom. Štedilniki so tiho, nihče ne kuha. V zbornici ni učiteljev. Tudi šolskemu zvoncu je dolgčas. Namesto da bi se igral z mano, raje spi. Tu pa tam le malo zasmrči. Jaz pa se večkrat sama s sabo igram križce in krožce po tabli. V telovadnici mi niti blazin niso pripravili, da bi lahko ležala. Učilnica za računalništvo je zaklenjena, zato niti igric ne morem igrati.
Glej, Sonce! Pozdravljeno! Kako si kaj danes? „Dobro sem. Oblaki mi vedno delajo družbo. Potujem po svetu in opazujem, kaj počnejo ljudje. Sedaj bolje vidim in slišim, zrak je veliko čistejši in tudi hrupa je manj, saj skoraj ne slišim letala.“
Sonce, povej, greš kaj mimo mojih učencev? Zanima me, kaj počnejo. „Ja, seveda, pišejo naloge, ki jim jih pošiljajo učitelji s pomočjo modernih naprav. Mislim, da jim rečejo računalniki. Otroci se tudi igrajo, tekajo okoli hiš, se ukvarjajo s športom. Še dobro, da so doma na podeželju! Tako, zdaj pa se mi mudi naprej. Grem, adijo!“
Hvala, Sonce, dan je takoj lepši, ker vem, da so moji učenci dobro in da so zdravi.
No, pa nadaljujmo. Zvečer večkrat poslušam poročila, da slišim, kakšne so razmere zaradi koronavirusa. Še dobro, da mi je pošta včeraj poslala zalogo mask in razkužil. Upam, da se učenci kmalu vrnejo. Pogrešam kričanje in norenje po hodniku, čeprav mi večkrat zaradi tega pokajo živci. Tudi igrišče tako sameva. Nihče se ne lovi, nihče ne igra nogometa, košarke … Na gugalnicah ni nikogar, po toboganih se ne spušča nihče. Na mivki ni otrok, ki delajo stoje, se vrtijo …
Če dobro pomislim, se zdaj, ko sem vse to spravila iz sebe, počutim veliko bolje. In tudi zvonec se želi igrati z menoj. Spoznala sem, da brez učencev in učiteljev tudi mene ni. Komaj čakam, da se vsi vrnejo nazaj.
Karmen Kavčič
Šola pripoveduje
Nad ves svet se je zgrnila huda nadloga, ki se imenuje koronavirus. Zaprle so se tovarne, promet, zdravilišča, ambulante, šole, univerze …Niti naši lepi Sloveniji ni bilo prizaneseno.
Tako je prišel dan, ko je bila razglašena prepoved pouka. Zaradi razmer sem tudi jaz morala zapreti vrata vseh učilnic. Mojo predhodnico je daleč, daleč nazaj ustanovila cesarica Marija Terezija. Seveda se je od takrat do danes vse spremenilo. In kar naenkrat je bilo vsega konec. V tej lepi Koprivnici zdaj samevam. Pogrešam živžav učencev, ki se je dogajal po hodnikih med odmori, pogrešam njihovo petje, pogrešam prijeten vonj, ki se je širil iz kuhinje, pogrešam vse zaposlene. Ni več nastopov ob raznih praznikih in dogodkih. Oj, kako je bilo včasih veselo! Ob igranju različnih inštrumentov mi je vedno postalo toplo pri srci in me je prijelo, da bi kar zaplesala. Ja, sedaj se je vse spremenilo. Moja okna zrejo na cesto, na travnike v upanju, da zagledam kakšno skupino otrok. Pogled mi odplava na igrišče, kjer se je vedno kaj veselega dogajalo. Potekala so tekmovanja, ure telovadbe, učenci in otroci so se igrali.
Ker za dežjem vedno posije sonce, sem prepričana, da bodo tudi te razmere kmalu mimo. Učilnice bodo spet napolnili učenci in vsi zaposleni ter mi vrnili življenje, ki ga zdaj tako zelo pogrešam.
Maja Pečnik
Šola pripoveduje
Joj, kakšna tišina! Ura je 7.30, šolski zvonec je zazvonil, učencev in učiteljev pa od nikoder. Zaradi bolezni, ki se hitro širi med ljudmi, so morali ostati doma. Le kaj bo z mano?
Vse je tiho, sliši se tiktakanje ure. Tako sama sem, strah me je. Želim slišati otroški smeh, pogrešam tekanje po hodniku in skakanje po stopnicah. Pogrešam tudi glasno kričanje in smeh med odmori. Zaprla sem oči in si v mislih naslikala nagajive in vedoželjne učence. Predstavljala sem si jih, kako se učijo, telovadijo, ustvarjajo, pojejo in takoj mi je bilo topleje pri srcu. Skoraj se mi je že zazdelo, da slišim glasove, vendar sem se zdramila in žalostna ugotovila, da so to bili le moji spomini.
Že četrti teden sem popolnoma sama, nikogar ni, vsi so me zapustili. Od daleč me opazujejo in zdi se mi, da tudi oni pogrešajo mene. Komaj čakajo, da se vrnejo nazaj v šolske klopi in se družijo med sabo ter z učitelji. Razmišljala sem, kaj bi storila, da bi se učenci čim prej vrnili. Domislila sem si, da bom temeljito razkužila hodnike, vrata, kljuke, učilnice in stopnice, sešila si bom masko in rokavice ter se primerno zaščitila. Tako bom pripravljena, ko se bodo učenci vrnili in spet sedli v šolske klopi.
Zopet bom zaživela, ko bom videla mlade razgrajače, ki se podijo po mojih hodnikih, jezijo učitelje ter se glasno pogovarjajo. Tako zelo si želim, da bi se vrnili nazaj po prvomajskih praznikih. Če bomo dosledni in se bomo držali navodil, bom kmalu lahko odprla vrata in pri srcu mi bo spet toplo.
Manica Maja Božičnik
Šola pripoveduje
Prav žalostna stojim tu sredi Koprivnice, saj me zaradi izrednih razmer nihče ne pride obiskat.
Dolgočasim se cele dni, saj ni razigranih otrok in strogih učiteljev. Pogrešam otroški smeh in tekanje po hodnikih ter zaljubljene poglede najstnikov. Sedaj sem tu popolnoma sama, pogovarjam se lahko le s šolskim zvoncem in žalostnimi tablami. Te so mi povedale, da res pogrešajo čas, ko so otroci pisali po njih. Tu in tam slišim ropot iz učilnice drugega razreda, v katerem želva sameva in pogreša otroški vrvež.
Sedaj, ko ni nikogar, sem se odločila, da bom počivala in brala časopis, da izvem, kaj se dogaja po svetu ter kdaj se bodo vrnili učenci.
Iz šolske kuhinje ni slišati smeha in dobre volje kuharic, ki so vedno z veseljem nasmejale naše učence.
Vem, da bo izrednih razmer kmalu konec. Spet bom slišala smeh otrok in učencev ter jezo pri spraševanju. Upam, da so vsi učenci, učitelji ter njihove družine zdravi.
Nika Klaužar
Šola pripoveduje
Budilka zvoni, udarim po njej, da bi le spet ugasnila. Oh, ne, spet ta ponedeljek. Pouk, kričanje in prerivanje otrok po hodnikih. „Naj bodo kmalu počitnice,“ si zamomljam. Čakam in čakam, vendar nikjer nikogar. Ne učiteljev ne otrok. Kaj se dogaja? Kje so? Vsak dan so hodili v šolo, vsako jutro je bilo slišati sto različnih glasov razposajenih otrok. Vsi dnevi so bili enaki, srečni, veseli. Do današnjega ponedeljkovega jutra. Danes je nekaj drugače, prvič sem občutila strah pred samoto, pred osamljenostjo, saj sem čutila, da otrok z razlogom ni v šolo.
Prižgem televizijo in sami udarni naslovi: Zaradi koronavirusa razglasili izredne razmere, Razglasitev epidemije, Zaprtje šol, vrtcev, trgovin. Po prvotnem šoku sem se le umirila in se začela privajati na nove razmere. Še vedno pa z žalostjo opazujem prazna mesta in vasi.
Virus nam je veliko vzel, a nekaterim veliko tudi dal. Jutranji objemi v družini so za marsikoga postali najlepša rutina. Sprehod v naravi še nikoli ni bil tako čudovit. Ljudje se več pogovarjajo, se povezujejo med sabo, več berejo in več skrbijo za svoje zdravje. Otroci so začeli uživati v vsakdanjih opravilih, kot so peka kruha, vrtnarjenje, pospravljanje …
Nikoli več ne bo, kot je bilo. Ko se končajo izredne razmere, bo čas za nove začetke, za nova spoznanja, kaj v življenju je res pomembno in kaj je tisto, kar nam prinaša srečo in zadovoljstvo.
Taja Krnc
