Učne težave in posebne potrebe
Podpora učencem z učnimi težavami in učencem s posebnimi potrebami.
Učne težave
Učne težave so zapleten in trdovraten pojav. Za učenca z učnimi težavami ni predviden individualiziran izobraževalni program, vendar to ne pomeni, da ni upravičen do ustreznih prilagoditev v procesu poučevanja in učenja.
Splošne učne težave so značilne za zelo heterogeno skupino učencev, ki imajo pomembno večje težave kot vrstniki pri usvajanju znanj in spretnosti pri enem ali več predmetih.
Učenci so lahko pri enem ali več predmetih izraziteje manj uspešni ali celo neuspešni.
Možni notranji in zunanji dejavniki
- motnje pozornosti in hiperaktivnosti,
- podpovprečne intelektualne sposobnosti,
- čustveno pogojene težave pri učenju,
- pomanjkanje motivacije,
- slabše razvite samoregulacijske sposobnosti,
- drugojezičnost,
- socialno-ekonomska oviranost.
Specifične učne težave razumemo kot heterogeno skupino primanjkljajev, ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in oziroma s težavami na področjih pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, računanja in čustvenega dozorevanja.
Te težave vplivajo na sposobnost predelovanja in interpretiranja zaznanih informacij ter njihovega povezovanja in tako ovirajo učenje osnovnih šolskih veščin.
Kriteriji za prepoznavanje
- Neskladje med učenčevimi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in njegovo dejansko uspešnostjo.
- Obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu ali računanju, ki učencu onemogočajo napredovanje v procesu učenja.
- Slabša učna učinkovitost zaradi pomanjkljivih kognitivnih strategij ter motenega tempa učenja.
- Motenost enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, percepcija, socialna kognicija, koordinacija in orientacija.
- Izključenost okvar čutil, motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti in neustreznega poučevanja.
Otroci s posebnimi potrebami
Med otroke s posebnimi potrebami sodijo otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolni otroci, otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci z govorno-jezikovnimi motnjami.
Sem sodijo tudi slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, otroci z motnjami v duševnem razvoju ter gluhi in naglušni otroci.
Postopek usmerjanja
Predlog za usmeritev otroka s posebnimi potrebami pripravljajo komisije za usmerjanje prve stopnje, ki delujejo v okviru Zavoda RS za šolstvo, ter komisija druge stopnje, ki deluje v okviru pristojnega ministrstva.
Postopek usmerjanja se začne na pisno zahtevo staršev. Pisni zahtevi je treba priložiti razpoložljivo strokovno dokumentacijo, ki se nanaša na posebne potrebe otroka, na primer mnenja in izvide.
Obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči otroku na šoli se določi z odločbo o usmeritvi.
Učenec ima v odločbi opredeljene prilagoditve, ki jih potrebuje, ter izvajalce dodatne strokovne pomoči.
Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, kot učna pomoč ali kot svetovalna storitev.
Izvajajo jo lahko različni strokovni delavci, med drugim specialni in rehabilitacijski pedagog oziroma defektolog, socialni pedagog, pedagog, psiholog, logoped ali učitelj.
Strokovni delavci jo lahko nudijo individualno ali skupinsko, v oddelku ali zunaj oddelka.
Individualiziran program
Podrobnejši način izvajanja dodatne strokovne pomoči opredeli strokovna skupina na šoli v individualiziranem programu.
V programu se opredeli
- način in organizacija izvajanja dodatne strokovne pomoči,
- cilji in oblike dela,
- strategije vključevanja otroka v skupino,
- prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja,
- prilagoditve pri doseganju standardov in napredovanju,
- uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije,
- izvajanje fizične pomoči,
- prehajanje med programi,
- prilagoditve pri organizaciji in časovni razporeditvi pouka.
Obrazci
Obrazci, povezani s postopkom usmerjanja otrok s posebnimi potrebami.